V primeru nesreče pokliči 112

Nesreče v gorah se dogajajo odkar človek zahaja v gore. Do pred dveh stoletij jih veliko večino lahko označimo za delovne nesreče v gorskem svetu, ki pa so se pogosto končale žalostno. Sprva so ponesrečencem pomagali le najbližji (drvarji, pastirji, oglarji …). Prvo znano reševanje na slovenskem je zabeleženo leta 1822, ko je strela na vrhu Triglava ubila Antona Korošca. Ta je spremljal stotnika Antonia von Bosia, ki je imel nalogo sestaviti trigonometrično omrežje Kranjske. Nesrečnega Korošca so šele ob pomoči domačinov iz Bohinja prenesli v dolino.

»Potreba« po organiziranem reševanju v gorah se je pokazala šele z razvojem gorskega turizma. Tako je leta 1902 v Mojstrani avstrijsko-nemško planinsko društvo vzpostavilo prvo reševalno službo na ozemlju današnje Slovenije. Slovensko planinsko društvo, predhodnik današnje Planinske zveze Slovenije, pa je prvo reševalno postajo ustanovilo aprila 1912 v Kranjski gori, katere naslednica je danes Gorska reševalna zveza Slovenije. Gorska reševalna služba je delovala pod okriljem Planinske zveze Slovenije vse do leta 2006, ko je bila ustanovljena samostojna Gorska reševalna zveza Slovenije.

^{Levo risba prve nesreče na Triglavu (narisal Vlasto Kopač). Desno pobudnika ustanovitve prve slovenske "Rešilne postaje" v Kranjski Gori, zdravnika Josip Tičar in Jernej Demšar. Vir: arhiv PZS}

Reševanje v slovenskih gorah izvaja 17 društev in postaj gorske reševalne službe: Bohinj, Bovec, Celje, Jesenice, Jezersko, Kamnik, Koroške, Kranj, Kranjska Gora, Ljubljana, Maribor, Mojstrana, Radovljica, Rateče, Škofja Loka, Tolmin in Tržič.

S klicem na številko 112 pokličemo Regijski center za obveščanje. Pomembno je, da operaterju sporočimo naslednje podatke:

KDO kliče,
KAJ in KJE se je zgodilo,
KDAJ se je zgodilo,
KOLIKO je ponesrečencev in KAKŠNE so poškodbe,
KAKŠNO pomoč potrebujete.

Operater nas bo verjetno povprašal tudi po vremenu, jakosti vetra, ipd. Ti podatki bodo vodji intervencije v pomoč pri aktiviranju morebitne helikopterske pomoči, pa tudi siceršnjemu načrtovanju reševalne intervencije.

V primeru helikopterskega reševanja, se je potrebno pripraviti na prihod helikopterja. Vse predmete pospravimo v nahrbtnik! Vrvi zvijemo, daljše predmete (npr. smuči), pa prestavimo na mesto, ki je od kraja nesreče umaknjeno več deset metrov. Če je možno in varno, naj se od kraja nesreče umaknejo tudi vse prisotne osebe (z izjemo enega ali dveh spremljevalcev). Ko končno zagledamo helikopter, se postavimo v stoječ ali polklečeč položaj z iztegnjenima rokama v obliki črke Y (mednarodni znak za pomoč helikopterja). S tem helikopterski posadki sporočimo, da potrebujemo njihovo pomoč.

Med približevanjem helikopterja bo začelo zaradi učinka rotorja močno pihati. Priporočljivo je, da si že predhodno zakrijemo oči z očali (sploh v snegu). Piš helikopterske elise (rotorja) je izjemno močen. Z lahkoto prestavlja tudi večje predmete in če kar koli zadane helikopter ali reševalca letalca, ki se po jeklenici spušča na mesto nesreče, so posledice lahko tragične. Če helikopter pristane in izkrca ekipo reševalcev v bližini mesta nesreče, se helikopterju NE SMEMO približevati.

Stroške reševanja v gorah krijeta ZZZS in država, v primeru malomarnosti pa posameznik sam.

KO SE PRIPETI NESREČA ...

… moramo zbrati vse moči, da ostanemo mirni, prisebni in sposobni poskrbeti za lastno varnost. Po potrebi se opremimo z dodatno opremo. V trdem snegu obujemo dereze in v roke vzamemo cepin, pod stenami nataknemo čelado, v mrazu se zaščitimo pred vetrom in mrazom, v vročini pred pripeko, itd. Ponesrečenemu namreč lahko nudimo pomoč le, če bomo tudi sami ostali celi in relativno dobro zaščiteni pred prežečimi nevarnostmi.

Takoj zatem poskrbimo za varnost ponesrečenca. Ga zaščitimo pred mrazom in vetrom, po potrebi mu na glavo nadenemo čelado. Še bolje pa bo, če ga kar umaknemo iz nevarnega območja – a le, če poškodbe to dovoljujejo. Marsikdaj je treba dobro pretehtati in izbrati »manjše zlo«. Če so poškodbe hude, ponesrečenemu kar čim hitreje nudimo osnovno prvo pomoč (bočni položaj za nezavestnega, zaustavitev krvavitev, masaža srca, …). S sodobnim telefonom lahko že med nudenjem pomoči pokličemo na pomoč gorske reševalce (112), sicer pa čim prej ponesrečenca vsaj nekoliko stabiliziramo.

Če je z nami na turi tudi pes, ga moramo na prihod reševalne ekipe ustrezno pripraviti. Umaknimo ga na varno razdaljo, če je le možno, ga s povodcem privežimo na ustrezno mesto in nadenemo nagobčnik. Psi se lahko na številčno ekipo, ki sicer želi pomagati gospodarju, odzovejo precej različno – lahko tudi napadalno. O prisotnosti psa na kraju nesreče, je modro o tem obvestiti tudi vodjo intervencije.

Med čakanjem na pomoč, upoštevajte navodila vodje reševalne intervencije! Ta nas lahko med reševanjem večkrat pokliče in povpraša po različnih informacijah. Nanj se lahko obrnemo tudi, če imamo kakšna vprašanja v zvezi z nudenjem prve pomoči. Če res ni nujno, se od mesta nesreče ne oddaljujmo. Enako velja tudi, če smo se le izgubili, saj nas bodo tako reševalci najlažje in najhitreje našli. V vsakem primeru pa moramo varčevati z močmi – tudi močmi elektronskih naprav (telefon, svetilka, …).

^{Če v reševanju sodeluje helikopter, moramo pospraviti vso opremo v nahrbtnik, ljudi pa umakniti z mesta nesreče. Foto: arhiv PZS/Matej Ogorevc}

Na hiter helikopterski način reševanja se ne zanašajte preveč. Helikopter je lahko udeležen v posredovanju pri drugi nesreči, predvsem v jesenskih in zimskih mesecih pa se lahko zgodi, da helikopter, zaradi goste megle na Brniku, ne more vzleteti. Helikoptersko reševanje tudi ni možno, če na mestu nesreče močno piha ali ga zakrivajo oblaki. V zelo vetrovnem vremenu in skozi oblake posadka helikopterja, zaradi varnosti, ne sme leteti.

Ob nesreči v gorah pokličemo na telefonsko številko 112! Pošljemo lahko tudi sms. Če nimamo telefona ali če ima prazno baterijo, se odpravimo proti najbližji planinski koči ali pa za pomoč zaprosimo mimoidoče.

KO PRIDE POMOČ ...

… in ko bomo z reševalno ekipo navezali prvi fizični stik, moramo prepustite delo reševalcem – upoštevajmo njihova navodila in se po potrebi umaknimo. Fantje in dekleta bodo po čim boljših močeh poskrbeli za poškodovanca. Pa tudi za nas – po potrebi nam bodo pomagali tudi pri sestopu v dolino. Po oskrbi poškodovanca, sledi transport v dolino, če pa pri reševanju sodeluje helikopter, bo poškodovanca s težjimi poškodbami odpeljal kar v bolnišnico. Če pa reševanje poteka na klasičen način (peš), reševalci poškodovanca prenesejo do najbližje ceste, kjer ga v nadaljnjo oskrbo prevzame ekipa nujne medicinske pomoči (NMP). V tragičnih primerih pa žal kar pogrebna služba.

^{Oskrba ponesrečenca. Vir: DGRS Kamnik}

PRESS: Navodila za novinarje

Novinarje prosimo, da upoštevate navodila vodje intervencije in ga ne motite v času posredovanja. Vse potrebne informacije boste dobili po zaključku intervencije.

Pripravljajte korektne objave in ne vzemajte stavkov iz konteksta. Prav tako ne hodite na območje nesreče, če vas vodja intervencije ne povabi, saj s tem poleg svojega življenja ogrožate tudi življenja reševalcev. Nesreča in reševalna intervencija naj ne bosta sredstvo za populariziranje javnega medija.